Obstoječe stanje domačije
Zgodba Škrateljnove domačije v Divači
Divača se je stisnila ob rob Divaške doline, omejene na levi z nekaj nad tisoč metrov visoko Vremščico, za domačine Guro, na desni pa za polovico nižjo Čebulovico. Tod mimo je že v srednjem veku peljala pomembna prometna povezava Ogrske s Trstom in Istro in danes si težko predstavljamo živahen vsakodnevni vrvež tovornikov, karavan tovornih konj, čred živine ter s prometom povezano cvetočo dejavnost gostišč ob vseh glavnih cestah, dogajanje tako različno življenju večine domačinov, odvisnih izključno od zemlje.
Ob glavni cesti, ki pelje skozi Divačo, je postavljena domačija zaprtega tipa, ki ji pravimo Škrateljnova hiša. Na domačiji sta poleg stanovanjske hiše še dve gospodarski poslopji, štala s svinjskim hlevom in hram s skednjem, kjer so imeli domačini spravljene svoje največje dragocenosti, živino, seno in kmečke pridelke. Ob robu dvorišča se na nekoliko dvignjenem podestu pne vodnjak s trebušasto kamnito šapo, v katerega se je stekala deževnica s skralte strehe.
Še v prvi tretjini 20. stoletja je bila Škrateljnova hiša največja in najpomembnejša hiša v vasi. Družini Malnarčič, Škratelnovim, ki so tu zadnji živeli in se preživljali s kmetijo, domačini vedo povedati, da so imeli tudi plemenskega bika, ki so ga tržili po okoliških vaseh , pa usoda ni bila mila. Otroci so se raztepli po svetu v času med obema vojnama . Par let po drugi svetovni vojni je v hiši živela le še druga žena gospodarja, Katarina, rojena Kariž , ki so jo klicali Katra.
Škrateljnova domačija je živela kot furmanska gostilna s prenočišči za voznike in spremstvo, hramom za pijačo, skednjem nad njo ter prostorno štalo. Imela naj bi tudi manjšo ledenico za lastne potrebe. Po izgradnji južne železnice 1857 leta ter 1876 državne železnice do Pule, ki se tu križata, je furmanstvo začelo postopno zamirati. Gostilna na Škrateljnovi domačiji pa je propadla že pred prvo svetovno vojno.
Poseben poudarek daje domačiji imenitna stanovanjska hiša, ki je nastajala, tako kot večina hiš na Krasu, postopno skozi nekaj stoletij. Če stavbo olupimo in odmislimo vse kasnejše dodatke, si lahko čas nastanka Škrateljnove domačije zamislimo v obdobju po požaru, ki je staro Divačo uničil 1687, kot poroča Valvazor v Slavi Vojvodine Kranjske , ko je nastala nadstropna, vrhhlevna, na zunaj zelo skromna hiša z zunanjim, ob steno prislonjenim lesenim stopniščem in s pritličnim prizidkom ob severozahodni fasadi. V stoletju, ki je sledilo in kasneje, so takratni lastniki zaokrožili podobo hiše s stebrički in zazidavo na zunanjem kamnitem stopnišču, dodan je bil lesen gank z ograjo, prekrit s korčnim nadstreškom, skonstruirani so bili prizidki tako na severovzhodni in v nadstropju severozahodne fasade ter končno spahnjenca s slikovitim dimnikom. Nedvomno pa je zadnje večje spremembe hiša doživela po požaru na začetku 19. stoletja, po kateremu »je z ljubeznijo in veliko požrtvovalnostjo obnovil domačijo takratni lastnik Ivan Malnarčič« , kot lahko preberemo v pismu njegove vnukinje Karoline Pelhan iz Ljubljane. Morebiti je takrat pogorelo tudi prvotno gospodarsko poslopje, ki se je od hiše v ravni črti nadaljevalo v smeri proti hramu, na katastru iz 1819 leta je že prečrtano in kasneje ni bilo več obnovljeno, na njegovemu mestu pa se danes razprostira dvorišče.
Dosti bolj skromna in na pogled manj privlačna so gospodarska poslopja, ki zapirajo dvorišče. Na severovzhodnem robu dvorišča je razpotegnjena nadstropna štala, v današnji obliki nastala na začetku 19. stoletja. V štali se je gnetla tako živina gospodarja kot mimoidočih furmanov, za njo pa je bil dovolj prostoren senik, da je imelo blago dovolj krme. Vhod z dvorišča v štalo vodi skozi večjo vratno odprtino, ki jo okvirjajta dva kamnita podboja, sestavljena iz več kosov, ter lesena preklada. Nad vhodnimi vrati v štalo je odprtina za metanje sena na senik. Levo od vhodnih vrat je prizidan pritličen, z enokapno korčno streho prekrit svinjski hlev s kamnito ogrado za izpust prašičev pred njim. Ulično, pogledom bolj izpostavljeno fasado, so v začetku 19. stoletja okrasili z velikim polkrožnim, segmentno sestavljenim kamnitim portalom, kolonjo , ki ima bazo v obliki jabolka. Nad njim je s kamnitim okvirjem obrobljena odprtina za metanje sena ter le deloma ohranjene skrle kot nadstrešek le-te. Levo od vhoda v štalo je s kamnitim okvirjem obrobljena okenska odprtina. V delu štale za temi vrati so Škratelnovi hranili predvsem vozove in drugo kmečko orodje.
Jugozahodni vogal dvorišča omejuje hram s skednjem, podom, podkleten razpotegnjen objekt s korčno dvokapno streho in dvocelično zasnovo, kot tak vrisan že na katastrski mapi iz leta 1819. Varoval ga je Kristusov monogram, zarisan v omet na zatrepni fasadi. Po kamnitih stopnicah se je gospodar spustil v hram, kjer so ležali sodi z vinom za žejne in utrujene furmane, kasneje pa je prišel prav za spravilo krompirja, kislega zelja in drugih pridelkov. Vhodna, s kamnitimi podboji in preklado okvirjena odprtina v skedenj vodi skozi skrajni desni del južne fasade. Na lesenem podu skednja so mlatiči po žetvi vrteli cepce, drugače pa so ga napolnili z listjem ali senom, kjer je bila potem spalnica za vse tiste, ki so bili prepozni in jim je v sobah zmanjkalo prostora.
Škrateljnova hiša je z Odlokom o razglasitvi naravnih znamenitosti in kulturnih spomenikov na območju občine Sežana razglašena kot etnološki spomenik , kar pa ne ovira časa, da ne bi v opuščena gospodarska poslopja veselo zagrizel. Upamo le lahko, da bodo projekti za njihovo prenovo bolj učinkoviti in se scenarij njihove usode zaključi s srečnim koncem.
Eda Belingar, Zavod za varstvo kulturne dediščine, območna izpostava Nova Gorica
